Odkar mi Vanja ne piše,
odkar nisva dvostišje,
mi jo gluho zatišje
iz srca briše.
Odtlej dnevi nosijo brade
in ima žalost mlade,
a meni lepe navade
škrat neolikani krade,
da tudi jaz Vanji ne pišem,
da tudi jaz Vanjo brišem
in je vse tiše in tišje
v kamrici srčne hiše.
Le iz starih okolic
kakor od njenih šobic
prihaja šum pikapolonic
in vonj ovenelih vijolic.
Ni komentarjev:
Objavite komentar