SKOBČEVKA

Že od nekdaj so me ptice zelo privlačile. Vse prav vse. Tiste zunanje, ki so svobodne
pa prav tako tiste, ki krasijo naše domove. Od kar pomnim, je moja magnolija, ki je že sama posebi čarobna,ogromna, bogata, pravo zbirališče za ptice. Hladna zima, ki ne zaprinese pticam, prva pomlad ali pozna jesen, ni pomembno, magnolija očara ptice. Nekatere se pridejo samo nahranit, druge pojejo, spet tretje se prepirajo. Zeleno listje, jih prav spretno skriva, in jim nudi hlad in varnost. Vsako jutro mi polepšajo te ptice, ki si tako lastijo mojo staro magnolijo.
Že od otroštva, so naš dom krasile male, drobne skobčevke. Ponavadi so bile plahe, a vse so lepo pele. Vse so imele lepo perje. Vsaka je zame bila vedno najlepša. Nekega dne pa se je s prihodom Modre skobčevke v moj dom, to preprosto občudovanje spremenilo. Modro skobčevko sem poimenovala Luka, pač ime, ki mi je takrat najlepše zvenelo. Modra skobčevka je bila kupljena pri vzreditelju. To je pravi čudež in prvo pravilo, ki je potrebno, če želimo v hiši, udomačeno skobčevko. Vzreditelj, ki mi je to ptico prodal, mi je rekel tako: "Tvoja je, čez štirinajst dni mora govoriti. Če ne bo jo prinesi nazaj." Kar tako, v hecu. Vendar ni bil hec. Od prvega trenutka, je ptica bila MOJA in čez nekaj dni je govorila. Zanimivo je bilo življenje z njo. Bila je vedno spuščena, imela je nepopisno svobodo. Papige so monogami ljubimci. In res v našem domu sem bila jaz njegova ljubezen. Učenje papige je prav zanimiva stvar. Saj so prikupne in zelo radovedne. Rade se bodo učile govorit, le malo strpnosti in volje je potrbno. Moj Luka je ponovil vsaj štirideset besed, tako da v mojem domu radio res ni bil potreben.
Skobčevka, ki je svobodna, pa čeravno živi v stanovanju, ti je s svojo prisotnostjo hvaležna za vse. Njene barve pomirjajo in so najleši okras v stanovanju. Pero, ki ga spustijo, v obdobju menjave perja, je kakor talisman, ki ga najdeš, ko ga najbolj potrebuješ.
Papige se veliko naučijo. Veliko Znajo. Veliko Razumejo. So igrive in ljubeče.